Tor des Giants 2024
Če koga skrbi zame sporočam, da sem v redu in na varnem. Uživam v občutkih, spominih in Lukejevi družbi. Luka je lepo skrbel zame vse te dni. Saj zato gre pri celi stvari, za občutke, za doživetja, za razmišljanja in napredek.
Svojo letošnjo TOR avanturo sem simbolično zaključil na predzadnji točki predzadnje etape. Po 274 kilometrih in 24.000 metrih vzpona. Po noči, ko sem se celo noč prebijal skozi nenapovedano sneženje in napovedan močan veter in mraz. Po noči, ko je moje edino vidno polje obsegalo dolgočasne snežinke, ki so se vrtinčile v soju čelne svetilke. Po noči, ko sem srečal sorodnike Jakoba Aljaža, ki so mi razlagali, da so tu kupili kočo in kaka stroga pravila imajo in zakaj jih imajo in so mi šli neznansko na živce, da sem jih zapustil in šel sam svojo pot. Po noči, ko sem v trenutku razsodnosti spoznal, da sem tokrat med halucinacijami od zaspanosti tako daleč prečkal neko linijo, da tega ne bi hotel več doživeti. Po noči, ko sem verjetno rešil življenje italijanskemu tekaču, ki se je pojavil v soju čelne svetilke in je bil še bolj nor, kot jaz in je hotel kar odkorakati v prepad, ker je tam videl lučke. V slovenščini sem mu govoril, če ne olepšavam:”Pa kaj si ti nor pubec, ti si še bolj nor, kot jaz. Nena ga seri, tam je prepad.” In se od ust do ust smejal grotestnosti situacije in ga porival pred sabo, dokler se ni uklonil in mi začel slediti.
V teh 5 dnevih in nočeh sem šel stokrat preko sebe in vseh svojih omejitev. Morda še nikoli nisem šel tako daleč. TOR je ena najbolj zahtevnih vztrajnostnih preizkušenj na svetu. Ko pa ga tako začini še vreme, imaš to kar smo doživeli. Prvi dan in prvo noč skoraj nenehen dež, voda in blato povsod. Varatolomni spusti navzdol po blatu. Padci in odstopi. Tudi naš Sašo na žalost. Med prvo nočjo sem se seveda spraševal o smiselnosti tega početja. Odgovor je bil preprost. V takem, ko nič ne vidiš okrog sebe, ni nobenega esteskega in doživljanjskega zadovoljstva. A vendar. Sam sebi sem obljubil, da bom zdržal prvi dve tranziciji, ki sta mi bili prejšnjič fizično najbolj brutalni in se odločil šele po tretji, ko bom za seboj imel tudi to izkušnjo. Če bo odgovor o smiselnosti početja še vedno enak, bom takrat zaključil. To prvo noč mi je zaradi vode in po meri narejeni vložkov, ki so zmanjšali prostor v čevlju, potrgalo kožo na nartu na obeh nogah. Vsakič, ko so mi delali prevez, so se čudili, kako lahko s temi ranami še tečem.
Deževni noči je sledil ponedeljek z orkanskim vetrom v višinah in napovedjo -9 na vrhovih. Med drugim sem ta dan v tem vetru prečil dva tritisočaka. In si pridelal kvadrofonijo zvokov v pljučih, ki se je v naslednjih dneh samo še stopnjeva. Ne vem zakaj si nisem nadel bufa preko ust, ker bi to pomagalo. To je bil moj največji problem, ki pa sem ga vztrajno odrival na stran. Čutil sem, da se mi v pljučih nabira tekočina. Zvoki niso nikoli prenehali. Bili so v paraleli, nekateri v ritmu mojega dihanja, drugi v svojih ritmu, ki ni bil povezan z dihanjem. Kot bi vrela voda v posodi, pa mletje mlinskih kamnov, pa hropenje. Vedel sem, da bi v normalnih razmerah moral prenehati in odditi v bolniško. A to niso bile normalne razmere. Bil sem vendar na TORu. Zaradi teh zvokov, ki so postali še glasnejši, ko sem ležal, nisem uspel zaspati na nobeni tranziciji. Spravljali so me ob pamet. Zaspal sem le parkrat v postelji na kočah, kjer je bilo dovoljeno. Od pol ure do ure. Mehkoba postelje je zadušila zvoke. Prvič sem od sreče in udobja kar videl blažene bele kroge v zraku. Vsega skupaj nisem v petih dneh spal več kot 3 ali 4 ure.
Četrta etapa je po podatkih najdaljša. Nekje v 58 kilometrih se naj bi povzpeli 5.992 metrov. Ure sicer pokažejo nekaj manj višincev. Ta dva dni smo imeli normalno vreme in dogodivščina je takoj postala prijaznejša in lažja za prenašat.
Na koncu sem moral odnehati zaradi tega, ker je popustila mišica na notranji strani noge, spredaj nad kolenom, ki se mislim da imenuje vastus medialis. Ni več prenesla zaviranja po zasneženih in poledenelih pobočjih navzdol. Preveč sem jo obremenil v noči, ko so možgani šli svoj pot v sneženju in vetru ob minimalnem spanju zadnjih dni. Preko vseh svojih meja in v nerazložljivih nagibih sem se kot nor zaganjal v snop svetlobe čelne svetilke v katerem se videl le snežinke in 2 zastavici naprej. Zaganjal, se naslonil na palice, lovil zrak, hropel in se spet zaganjal. Prepričan, da ne smem izgubiti niti sekunde sem haluciniral skozi noč. Če bi bil s kom, bi bilo lahko drugače. Na nesrečo sem bil v prvem valu, vsi moji prijatelji, ki sem jih spoznal med dogodivščino pa v drugem in sem moral hiteti naprej, saj so ostali odzadaj.
Ko mi je mišica fizično odpovedala poslušnost, sem to dojel kot končni znak iz vesolja. Če nisem poslušal drugih znakov, me je bilo treba fizično ustaviti. Ko se je zdanilo, sem dojel, da sem na nevarnem zasneženem odseku med Rifugio Lo Magia in Rifugio Oratorijo Di Cuney. Vse okrog mene je bilo zasneženo in je drselo. Če bi bil pameten, bi imel s sabo vseeno dereze za vsak slučaj. A kaj ko so zatrjevali, da ne bo snežilo. Pred sabo sem v daljavi opazil par ljudi. In enega v daljavi za sabo. Gledal sem v nebo in čakal, kdaj bom zaslišal brnenje helikopterja, ki nas bo pobral. Pa saj so prejšnič še v manj čudnem prekinili tekmo. Potem sem spoznal, da helikopterja ne bo in da se bom moral sam izmazati iz tega. Trikrat sem pristal na zadnji plati in hrbtu, na srečo vedno dovolj mehko. Nekako sem se s teniskami spravil na vrh zasneženega 2.787 metrov visokoga prelaza Col de Vessonas. Vedel sem, da je prvi del sestopa od tam zelo strm in drsljiv že v normalnih razmerah in me je skrbelo, kako bom tam prišel dol. V trenutku, ko sem stopil čez rob prelaza, je v mene udaril močan veter, ki me je skoraj premaknil nazaj gor. Dobra stran tega vetra je bila, da je odpihnil večino snega na tej strani. Noga me dol več ni držala in vsak korak je bolel. Ni pa bilo druge, kot da se spravim dol. Vsake toliko je prišel mimo mene kak tekmovalec ali tekmovalka. Nekateri s krvavimi nosovi in obrazi, posledicami padcev. Pred mano je bil eden najdaljših spustov na poti, 1600 metrov spusta v 9,5 kilometrih, do kraja Oyace v dolini. Na začetku sem moral hoditi, da sem prišel z orkanskega vetra. Potem sem moral hoditi, ker ni bilo telefonskega signala, da bi poklical reševalce. In sem hodil, da pridem do signala. Potem je prišel tudi ta. Pa sem se nasmehnil situaciji, pomislil na šale, ki si jih delimo v naši druščini Pohorska trail banda in si v šali na glas rekel: “Bandita že ne bodo reševali, bandit bo prišel sam dol regularno do okrepčevalnice in tam ponosno izjavil, da je zgodbo zaključil ” In sem odločitev povedal po telefonu Luku, ki mi je proti koncu prišel naproti. Od sedmih do trinajstih je trajal moj sestop.
Včasih ti vesolje podari vedenje. Dobil sem, po kaj sem prišel. Sem zadovoljen, srečen, umirjen. Nekako sem cel čas vedel, da se po vsem, kar se je letos zgodilo od potrjene prijave na TOR, ta zgodba ne more končati normalno. Končala se je po petih dnevih borbe. Ko sem dal vse od sebe, šel preko vseh meja in ignoriral vse znake, naj se ustavim. Če bi nekako šel do konca, bi bila to posiljena zgodba. Posiljen konec. Končalo se je ravno tako, kot se je moralo.
Sedaj pa držim pesti za Tomaža Kristavčnika, ki je še na progi. Z zadnje tranzicije je šel z metlami. Faca je ta naš Tomaž, lepo me je nasmejal parkrat med dogodivščino. Vem, da mu bo uspelo. Ko bo prečkal ciljno črto bo takoj organiziral par ljudi, da mu pomagajo vleči stvari iz njegovega polnega nahrbtnika Srečno prijatelj.
Še enkrat velika hvala Luka Uršič za spremljavo in Varja Uršič , da si to omogočila !
Hvala vsem, ki ste me spremljali in mi želeli dobro. Vse vas mam rad!
Prilagam nekaj fotografij z dežja, pa nekaj iz sredine in končam z tistimi narejenimi v petkovem jutru.